Uspeh našega dijaka na računalniški olimpijadi

1. dan – Prihod

Ko smo se vsi zbrali v zelo zgodnjih jutranjih urah (8:00) pred sedežem zotks in se bili sposobni prestaviti v kombi, je bil to že prvi uspeh dneva. Sledila je štiriurna vožnja do Sirmioneja, s postankom v Sežani seveda, in lahko smo uzrli našo nastanitev. Pričakala nas je gruča vodičev, ki je na srečo vsebovala tudi našo vodičko in po izpolnjevanju obrazcev in prejemanju nahrbtnikov z propagandnim materialom (med katerim je bil tudi listek neprecenljive vrednosti z uporabniškim imenom in geslom za wifi) nas je vodička pospremila v naš bungalov. Naši sosedi so stari znanci iz Južnoafriške republike, ki so nas toplo pozdravili. Po tem smo se nastanili in zadovoljili osnovne potrebe po povezavi s svetovnim spletom smo začeli pričakovati kosilo.

Po težkem obdobju pomanjkanja hrane je sledilo kosilo, ki je bilo morda malo skromno s lokalno kuhinjo (makaroni za predjed, nato pomfri in zrezki). Po kosilu smo se odločili, da je, kot se po obroku spodobi, potreben počitek. Med intenzivnim sproščanjem smo ugotovili, da bi bilo dobro če bi popoldne popestrili z malo športne rekreacije in odločili smo se za utrujajočo igro minigolfa, kjer sta naši vodji ekipe pokazali da si to vlogo zaslužita. Ker čas za večerjo še ni prišel, pa tudi čedalje bolj se je odmikal zaradi manjših organizacijskih problemov, smo ostanek popoldneva preživeli na otroških igralih. Obe vodji ekipe sta z veseljem preizkusili gugalnice, sicer namenjene za otroke med 3 in 12 letom starosti, vendar moram priznati, da so izgledale precej varne. Če ne verjamete, poglejte sliko. Ker gugalnice niso dovolj intelektualno vznemirljive smo se prestavili na drugačen tip gugalnice, kjer vsaka sedi na svoji strani in težja lažjo drži v nemilosti nad zemljo. Z iskanjem ravnovesja in ostalimi intelektualno, fizično in fizikalno bolj vznemirljivimi problemi smo se ukvarjali do večerje.

Večerja je bila že bolj italijanska, vsebujoč med drugim več vrst makaronov, lazanjo, pogreto pico in tiramisu. Sicer nas je vodička globoko razočarala z dejstvom, da se moramo jutri zjutraj zbuditi že ob 6:30, vendar je prvi dan vseeno upravičil pričakovanja.

2. dan – Otvoritvena slovesnost in testno tekmovanje

Po tem ko nas je vodička zbudila iz globokega spanca in smo se v še napol hiberniranem stanju uspeli premakniti preko jedilnice na avtobus smo obžalovali, da smo vstali tako zgodaj. Na avtobusu smo bili že ob pol osmih, vendar je bilo zbiranje počasno in prevoz še bolj tako da smo v Montichirai (kjer potekajo vsa tekmovanja) prispeli šele ob devetih. Nato smo čakali na predstavitev, ki se je, popolnoma po urniku, začela ob desetih. Vsi smo malo nadoknadili pomanjkanje jutranjega spanca. Po govorih v italijanski angleščini s svetlečo izjemo britanskega člana komisije in nekaj glasbenih nastopih smo dočakali kosilo.

Ker je bila pri čakanju na kosilo velika vrsta smo vmesni čas izkoristili za fotografiranje. Seveda šest programerjev in dve vodički nismo sposobni skupaj spraviti niti ene normalne skupinske fotografije, tako da dobite dve najboljši :) Po kosilu pa je sledila testna seansa, ki je bila zelo uporabna. Naloge smo vsi štirje rešili 100% in tudi testni sistem je deloval, s sicer nekaj manjšimi zapleti, za katere pa so zagotovili da jih bodo do jutri odpravili. Mislim, da smo vsi odšli z občutkom da smo tudi s tehničnega stališča pripravljeni na jutrišnje tekmovanje. Čeprav imam še vedno pomisleke nad nepapirnatim tekmovanjem (tudi naloge bomo dobili le v digitalni obliki), je tudi to rešljivo ker imamo možnost tiskanja nalog. Samo da jim ne bodo pregoreli printerji... Večerja je bila širok izbor testenin in sladoleda, vendar me vsakič znova razočara velikost krožnikov, ki je jasno premajhna, da bi lahko spravil nanje vse kar bi si želel. Sledile so še zadnje tehnične informacije in ročni nogomet za sprostitev, nato pa nas je vodička odpeljala v karanteno in nam odtujila naše telefone da si ne bi slučajno zamislili komunikacije z našima vodjama, ki sta že začela s prevajanjem nalog za nas. Sedaj sedimo v karanteni brez dostopa do interneta in tako bom to lahko poslal šele jutri. Še vedno pa sem bil priden in napisal že danes zvečer :) Na splošno je vzdušje sproščeno in ne preveč nervozno ali tekmovalno, kot se spodobi.

3. dan – Prvi tekmovalni dan

Vstali smo ob šestih. Šli smo na zajtrk. Obvezna kava. Čakali smo na avtobus. Pa še malo dlje. Pa še malo. Potem so se prikazale vse ekipe, mi smo bili seveda po zaslugi naše vodičke skoraj prvi. Prepeljali so nas v Montichiari kjer smo po uri čakanja prišli na svoja mesta. Tekmovanje se je začelo z nič kaj nepričakovano polurno zamudo. Na začetku si je večina tekmovalcev vneto tiskala naloge, tako da so imeli raznašali papirja kar precej dela. Užival sem v branju zelo zanimivo prevedenih nalogah. Vodja sta si res vzela čas, in jih prevala prejšnji večer od 11 do pol šestih zjutraj, nato pa kar brez spanca šla v tekmovalno dvorano. Zelo sta se potrudila in tako popestrila čas med branjem nalog. Rezultati so bili, vsaj po mojem mnenju nad pričakovanimi. Reševali smo tri naloge, vsaka po 100 možnih točk. Sven je dosegel 34, Matjaž 89, Patrik 113 jaz pa 139 točk in pristal na skupno 80 mestu. Popolnoma nepričakovan uspeh :) Tudi vodja sta bila kljub pomanjkanju spanca navdušena. Prejeli smo tudi že prve čestitke iz Slovenije. Naloge so bile primerne, sploh prva naloga, ki ni bila najbolj običajna, je pripomogla k našim dobrim uvrstitvam. Vse druge uvrstitve si lahko ogledate na uradni spletni strani IOI 2012.

Po analizi rezultatov in prevozu nazaj smo se odpravili v Sirmione na ogled mesta in večerjo. Privoščili smo si pico in (psst) pivo, da proslavimo. Zapravili smo za 60 evrov IOI kuponov, kar ni niti polovica tega kar nam je bilo dano ob prihodu. Na poti nazaj nas je ujela tudi neenakomerna ploha, tako da smo se vrnili ustrezno premočeni in se odpravili na druženje z drugimi ekipami, saj nas jutri čaka dan ko lahko spimo do skoraj nepredstavljivo poznih ur (8:00), ker nas čaka obisk v Gardalandu.

4. dan – Izlet v Gardaland

Lepota tega dneva se je pokazala že zjutraj, ko smo vstali ob pol devetih in se počasi odpravili na zajtrk in na avtobus. Vreme je bilo sicer bolj kislo, prevedrili smo nekaj ploh in ugledali tudi nekaj sonca, večinoma pa je bilo oblačno. Vrst v Gardalandu ni bilo, saj ni veliko ljudi, ki bi park obiskali na deževno sredo. Tako smo se lahko dodobra navozili na vseh napravah, ki so tega sploh vredne in še Jana in Matjaža nam je uspelo spraviti na kakšno. V bungalov smo se vrnili ob šestih in odšli na večerjo, sledila pa bo karantena za nas in dolga noč za vodji, ki si bosta spet dala duška s prevajanjem nalog. Počivat bomo šli v zgodnjih urah in se psihično umirili za jutrišnji dan.

5. dan – Drugi tekmovalni dan

Kar živčno je bilo. Sploh zjutraj, spet pred sončnih vzhodom seveda, se je čutila nervoza. Kot v torek smo se vozili v Montichiari, tam čakali da so nam odprli vrata stavbe in tekmovanje se je začelo le z dvajsetminutno zamudo. Naloge so bile težje, vsaj po mnenju večine skupine. Matjažu je šlo najbolje in se je povzpel na lestvici na 107. končno mesto, meni je šlo slabše kot v torek, a sem zaradi torkove uvrstitve še vedno skupaj na 134. mestu, Patrik je pristal na 148. mestu in Sven na 245. Vseh tekmovalcev je bilo malo več kot tristo in zgornja polovica prinaša bronaste medalje, zgornja četrtina srebrne in zgornja dvanajstina zlate. Po hitrem izračunu smo težji za tri bronaste medalje, kar je vsaj zame nepričakovan in seveda zelo dobrodošel uspeh. Po tekmovanju smo najprej šli ven iz dvorane in si ogledovali table, kjer so se prepočasi vrtele končne uvrstitve ter upali, da bomo nad polovico. Potem smo se srečali z vodjama, ki sta nas pričakala še z dobrodošlim obiskom iz Slovenije, ter sprejeli in si izmenjali čestitke.

Potem smo se odpeljali nazaj in se odpravili na večerjo v Sirmione, kjer smo zapravili še preostanek kuponov. Po dolgem sprehodu smo se končno uspeli znajti v našem bungalovu, vodji sta šli na sestanek, tako da imamo malo časa, potem pa veselo nadaljujemo s proslavljanjem. Na splošno počutje dneva: Awwwww yeaaaah!

6. dan – Čakajoč na kosilo

Vstali smo ob petnajst čez pet, ker smo kolektivno prespali budilko ob petih. Vodička nas je potem zbudila s precej nasilnim znašanjem nad našimi polkni in prišli smo na zajtrk. Od tu naprej se naš dan, do večerje, lahko primerja z literarnim delom Samuela Becketta: Čakajoč Godota. V tem delu dva norca vseskozi dve dejanji čakata Godota, za katerega ni povsem jasno ali sploh obstaja in kaj je ter ali bo prišel. Tak občutek sem imel tudi ob organizaciji današnjega dne. Vsepovsod smo čakali. Čakali smo na avtobuse, kot vedno. Čakali smo na vlak, ki nas je pripeljal na beneško železniško postajo. Čakali smo pol ure, da smo se vsi zbrali z vlaka. Čakali smo eno uro, da nas je uboga ladjica pretovorila na trg svetega Marka. Čakali smo dve uri, da smo si ogledali doževo palačo in baziliko svetega Marka. Čakali smo eno uro, da nas je ladjica pretovorila do kosila. Čakali smo v vrsti za kosilo, ker so za 800 ljudi rezervirali prostor z 80 sedeži. Čakali smo ladjico za domov, vlak za domov in avtobus za domov. Nikoli nismo zares vedeli kaj čakamo, koliko časa in zakaj in vse to je vplivalo na nas precej tragično, saj smo začeli dobivati asociacije na literarno zgodovino, kar nikoli ni dober znak. Čakanje v vrstah smo si seveda krajšali s slikanjem kamnov, uničevanjem krpic, ki so označevale naše skupine, in strašenjem golobov.

Poleg čakanja smo dobili navodila naj se dobro najemo, vzamemo s seboj vodo in kaj za prigrizniti po tem, ko smo že bili na vlaku za Benetke. K sreči smo imeli večino potrebnih stvari s seboj. Prostega časa smo imeli pol ure, pa še to samo zato, ker so med tem reševali organizacijske probleme z obiskom doževe palače. Vsi udeleženci so se sčasoma naveličali čakanja v vrstah in bilo je v splošno veselje, ko so vodiči naznanili, da bomo zaradi dvourne zamude izpustili ogled zadnjega muzeja in se vrnili domov. Na splošno ta obisk Benetk ne bo ostal v preveč lepem spominu, predvsem zaradi organizacijskih težav, ki smo jih pač vztrajno in vzdržljivo ter nekompromisno prečakali.

7. dan – Zaključna prireditev

Zjutraj je bil organiziran izlet v Sirmione, vendar smo se ga odločili prespati, kar se je izkazalo za zelo pametno odločitev. Tako smo dan začeli s kosilom in se sčasoma prestavili v Sirmione na zaključno prireditev. Poleg govorov in zoprnega voditelja, ki je naključnim tekmovalcem slačil suknjiče, smo poslušali orkester in dobili medalje. Ki so razpadle skoraj takoj, ko smo jih prijeli v roko. Potem smo se z njimi pazljivo slikali in jih pospravili, da bomo domov prinesli vse dele. Sledila je poslovilna večerja in druženje z ostalimi sotekmovalci, kar se je izkazalo za zelo zanimivo doživetje. Naslednji dan smo zjutraj hitro pozajtrkovali in spakirali ter se brez težav ob 14ih vrnili v Ljubljano. V celoti je bila olimpijada zelo zanimiva, če izvzamemo precej italijansko organizacijo.