INTERVJU Z UČENKO PRVE GENERACIJE
Ob 80. obletnici Gimnazije Vič smo na šoli gostili prav poseben obisk.
Naše prostore je obiskala gospa Jožefa Pavlovič, ki je v svoji mladosti
obiskovala to šolo, zdaj pa smo jo ponovno popeljali skoznjo in prisluhnili
njenim zgodbam.
1. Pred sedemdesetimi leti ste bili dijakinja Meščanske šole,
katere pouk se je odvijal prav v poslopju današnje Gimnazije Vič. Takrat je
bila to popolnoma nova zgradba. Torej ste bili prva generacija, ki je svoje
šolske dni preživljala ravno v tej šoli.
Da, septembra leta 1939, ko sem z enajstimi leti vstopila v prvi razred
Meščanske šole, smo se za kratek čas pouka udeleževali v sosednji osnovni šoli,
novembra istega leta pa smo se preselili v prostore novo zgrajene šole.
Takrat je bila njena podoba seveda zelo drugačna. Naš razred je za pouk večinoma
uporabljal le prvo nadstropje, v drugih nadstropjih so bile še nekatere učilnice
za fiziko in kemijo, vendar za njih med vojno nismo imeli časa. V kleti so bile
le garderobe in telovadnica. Omaric, kot jih imate danes, ni bilo.
Na hodniku nasproti učilnic so bile le kljukice, kamor smo lahko obešali svoja
oblačila. Tudi prizidka nad telovadnico takrat seveda ni bilo. V pritličju,
tam, kjer ste mi danes pokazali zbornico, je bilo ravnateljevo in hišnikovo
stanovanje.
2. Kakšni so bili občutki, ko ste po res dolgem času ponovno
stopili v svojo šolo? Se česa še posebno spominjate?
Kljub temu da je videti precej drugačna,
je bilo to zares lepo snidenje. Spominov je seveda veliko, čeprav smo v njej
preživeli le štiri leta, zaznamovali pa so jih vojni časi. Majhna zanimivost,
ki se je spominjam, je tista lipa, ki še vedno stoji na vogalu. In sicer smo
jo posadili mi, v čast prevzema oblasti kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je
ravno dopolnil 18 let. Na spomeniku za lipo je v tistih časih pisalo: »Čuvajte
Jugoslavijo!«. Geslo se je potem z menjavo oblasti sproti tudi spreminjalo.
3. S seboj ste prinesli tudi stari spričevali iz prvega in
drugega letnika. V čem se je pouk bistveno razlikoval?
Spričevali se že na prvi pogled precej razlikujeta. Na prvem je vse
napisano v slovenščini in srbohrvaščini, saj je Slovenija takrat spadala pod
Kraljevino Jugoslavijo, naslednje leto pa smo padli pod Kraljevino Italijo,
zato je na drugem spričevalu srbohrvaški jezik zamenjal italijanski prevod. Za
razliko od danes smo imeli veliko drugačnih predmetov, kot sta higiena in
verouk, ki si jih danes prav gotovo niti ne predstavljate v učnem načrtu.
Ocenjevalo se je na primer tudi vedenje. Kot največjo razliko pa bi z lahkoto
ocenila sam potek pouka. Učitelji so imeli neizpodbitno avtoriteto. Spominjam
se, kadar smo pri enem od profesorjev povzročili kakšen šum v razredu, ki
največkrat sploh ni bil klepet, je vrgel svoje ključe na mizo učenca, ki je
bil »krivec«. Učenec jih je potem moral pobrati, prinesti učitelju pred
kateder in se profesorju opravičiti. Radi so nas nadzorovali tudi pri drugih
stvareh. Na primer mene izrecno ni marala učiteljica slovenščine, ker sem
večkrat preskočila jutranjo mašo. Ona je bila tam namreč vsako jutro. Bili smo
precej drugačni učenci, kot so danes naši vnuki. Strah me je bilo že samo, če
mi je na tla padel svinčnik, saj je takoj prišla do mene učiteljica in mi
strogo pomahala s palico.
4. Za konec je učence zanimalo tudi družabno življenje na šoli.
Ste imeli morda še kakšne druge aktivnosti poleg samega pouka?
Bila je maša zjutraj in po šoli. Razen tega smo iz šole hiteli naravnost
domov. Po šoli, predvsem zvečer po deveti uri, otroci nismo smeli biti zunaj.
Enkrat letno so sicer priredili ples, vendar smo s sestrami uspele očeta
prepričati za dovoljenje le enkrat.
5. Najlepša hvala za te izčrpne in zanimive odgovore. Upam da
boste šolo še kdaj z veseljem obiskali.
Z veseljem sem se spet vživela v svojo mladost. Za obisk vas bom pa morda
še kdaj prijela za besedo.
Galerija slik