Na žalost pa s teleskopi današnjega časa nazaj v preteklost ne moremo videti.
Svetloba iz najbolj oddaljenih galaksij nam sicer pove, kakšno je bilo vesolje,
ko je bilo staro le nekaj milijard let, a onkraj teh teh galaksij še niso uspeli
najti objektov, ki bi dovolj močno svetili, da bi jih lahko opazovali.
Vesolje je danes napoljnjeno s šibkikm sevanjem, za katerega vse kaže, da je ostanek vročine
velikega poka. To šibko sevanje, ki prihaja do nas še iz časov, ko je bilo vesolje staro le okoli 300 000 let,
nam onemogoča, da bi lahko neposredno gledali še bolj nazaj v času. Pred trenutkom sprostitve
tega sevanja, svetloba namreč ni prosto potovala po prostoru. Vesolje je bilo takrat pogreznjeno
v gosto meglo, ki je zelo zmanjšala vidljivost. Zato moramo uporabljati modele za raziskovanje, kaj
se je v vesolju dogajalo prvih 300 000 let.
Temperaturo in gostoto vesolja v preteklosti lahko izračunamo
z enačbami, s katerimi lahko računamo delovanje toplotnih strojev, hladilnikov,...Temperatura vesolja
je skozi zgodovino padala, kar so izračunali po teh enačbah. Da bi razumeli, kaj se je dogajalo v prvih
trenutkih vesolja, moramo vedeti, kako se obnašata snov (materija) in energija pri tako visokih
temperaturah.
Napredek fizike v drugi polovici 20.stoletja nam je omogočil, da lahko predvidimo
obnašanje materije in energije tudi v razmerah, ki so bolj nevsakdanje npr. v jedrih vročih zvezd.
Čeprav je naše razumevanje fizike v še ekstremnejših razmerah, ki so vladale desetinko milijardinke
sekunde po velikem poku, manj gotovo, imajo znanstveniki vseeno nekaj idej, kaj se je dogajalo,
ko je bilo staro 10-35 sekunde in celo, kakšno je bilo v starosti 10-43 sekunde. V mladem vesolju
je bila temperatura tako visoka, da so se lahko fotoni spreminjali v materijo in materija nazaj v
fotone v skladu z Einsteinovo enačbo E=mc2. Takšne reakcije se v današnjem vesolju dogajajo
redkeje.