S koncem dobe jeder se začenja doba atomov, ko je vesolje sestavljala predvsem mešanica atomov
in plazme. Zaradi manjših variacij v gostoti vesolja, so se nekatera področja pod vplivom gravitacije
začela zgoščevati v protogalaktične oblake. Zvezde, ki so se rojevale v teh oblakih, so jih spreminjale
v galaksije. Prve prave galaksije so nastale, ko je bilo vesolje staro približno milijardo let.
Takrat se začne doba galaksij, ki traja še danes. Generacije za generacijo novih zvezd so počasi
ustvarjale tudi težje elemente, kot sta vodik in helij ter omogočile nastanek prvih sončnih sistemov.
Nekaj teh sistemov je razvilo tudi planete in vsaj na enem se je pred nekaj milijardami let pojavilo
tudi življenje.
Kot vsaka znanstvena teorija je tudi teorija velikega poka le model, ki pojasnjuje množico dejstev.
Če je blizu resnici, mora biti sposobna napovedati dogajanje v resničnem vesolju, ki ga lahko preverimo
z opazovanji in eksperimenti. Model velikega poka je pridobil široko znanstveno podporo predvsem zaradi
dveh ključnih potrditev:
1. Teorija velikega poka predvideva, da mora biti sevanje, ki se je po vesolju
začelo širiti ob koncu dobe jeder, prisotno tudi danes. Res so odkrili, da je vesolje še zmeraj
napolnjeno s t.i. sevanjem kozmičnega ozadja. Njegove lastnosti se povsem ujemajo s sevanjem, ki
ga napoveduje model velikega poka.
2. Model velikega poka tudi govori o tem, da se je nekaj prvotnega
vodika v vesolju pretvorilo v helij v dobi nastajanja jeder. Meritve količine helija v vesolju se
skladajo z napovedmi modela velikega poka. Fuzija vodika v helij v zvezdah bi lahko proizvedla le
10% helija opaženega v vesolju.