Do prvega velikega odkritja, ki je neposredno podprlo veliki pok, je prišlo leta 1965.
Fizika Arno Penzias in Robert Wilson iz Bellovih laboratorijev v New Jerseyu sta naravnala
občutljivo mikrovalovno anteno, ki so jo naredili za komuniciranje s sateliti. Nikakor se
nista uspela znebiti nenavadnega "šuma", ki je bil prisoten v vsaki meritvi, ki sta jo
izvedla z novo anteno. V strahu, da mora biti nekje v delovanju antene napaka, sta se
sistematično lotila odstranjevanja vseh mogočih virov, ki bi lahko povzročali opazen šum ozadja.
Splezala sta celo v samo anteno in iz nje postrgala golobje iztrebke za primer, če je mogoče
v njih vir šuma. A kakorkoli sta že poskušala, mikrovalovnega šuma se nikakor nista mogla znebiti.
Šum je bil enak ne glede na to, kam v nebo sta anteno usmerila, kar je pomenilo, da ne prihaja iz
katerega od konkretnih astronomskih objektov in da njegovega izvira tudi ni nikjer na Zemljini površini.
V zadregi, ker nista uspela najti vira nenavadnega šuma, sta Penzias in Wilson nameravala odkritje omeniti
na koncu dolgega znanstvenega članka o svoji anteni.
Medtem pa so fiziki iz bližnje univerze Princeton poskušali teoretično
ugotoviti, kakšne bi bile lastnosti sevanja, ki naj bi ostalo od velikega poka.
Prišli so do ugotovitve, da če se je veliki pok resnično zgodil, bi moralo
biti vesolje preplavjeno s sevanjem, ki bi ga lahko zaznali z mikrovalovno
anteno. Po naključju je Penzias med vračanjem z nekega astronomskega kongresa
v letalu sedel ravno zraven astronoma, ki mu je v pogovoru omenil izračune
princetonskih teoretikov. Penzias in Wilson sta se kmalu srečala s skupino
iz Princetona, da so lahko primerjali rezultate. Šum antene v Bellovih
laboratorijih tako za Penziasa in Wilsona nikakor ni bil več zadrega. Po naklučju
sta namreč odkrila sevanje kozmičnega ozadja- prvo pomembno izkustvo, da se je veliki
pok resnično zgodil.
Sevanje kozmičnega ozadja so fotoni, ki prihajajo do Zemlje neposredno
iz konca dobe jeder, ko je bilo vesolje staro okoli 300 000 let. Takrat so lahko v vesolju
prvič obstajali stabilni nevtralni atomi, ki so pri svojem nastanku vezali nase večino do takrat
prostih elektronov v vesolju. Ker sedaj prosti elektroni fotonov niso več zastirali, so lahko
fotoni od takrat naprej prosto potovali po vesolju.
Ko opazujemo sevanje ozadja, gledamo pravzaprav
nazaj v čas, ko je bilo vesolje staro le 300 000 let. Na ta način vidimo svetlobo iz najbolj oddaljenih
delov opazljivega vesolja- le 300 000 svetlobnih let od našega kozmološkega horizonta. Presenetljivo je,
da sploh ne potrebujemo zelo močnega teleskopa, da to sevanje "vidimo". Zaznati se ga da celo z običajno
televizijsko anteno. Če naravnamo televizijski sprejemnik, ki je priklopljen na običajno anteno- ne na
kabelski ali satelitski vir- na kanal, kjer ni nobenega lokalnega TV programa, bomo na ekranu opazili
znano statično "sneženje". Približno 1% tega sneženja je posledica fotonov sevanja kozmičnega ozadja.
Sevanje kozmičnega ozadja je posledica vročine samega vesolja, zato mora imeti popoln spekter za
sevanje črnega telesa. Ko se je 300 000 let po velikem poku sevanje osvobodilo, je bila temperatura
vesolja okoli 3000 K, kar je primerljivo s temperaturo na površini rdeče orjakinje. Spekter kozmičnega
sevanja je imel tako ob svojem nastanku vrh v rdeče vidni svetlobi z valovno dolžino nekaj sto
nanometrov. Od takrat se je vesolje napihnilo približno za faktor 1.000, kar je za isti faktor
raztegnilo tudi valovno dolžino fotonov sevanja. Teoretično bi morala biti valovna dolžina sevanja
danes okrog enega milimetra, kar ustreza mikrovalovnemu delu spektra, s kakršnim bi sevalo telo s
temperaturo le nekaj stopinj nad absolutno ničlo.
V začetku devetdesetih je NASA izstrelila satelit
z imenom Cosmic Background Explorer (COBE), da bi lahko natančno izmerili spekter sevanja kozmičnega
ozadja. Rezultati so bili sijajna podkrepitev teorije velikega poka.
Teorija velikega poka nam poda
zelo konkretne napovedi za zgradbo vesolja: v vesolju mora biti glede na maso 75% vodika in 25% helija.
Opazovanja današnjega vesolja so to napoved potrdila, kar je še en veliki uspeh teorije velikega poka.