astanek knjižnice je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo ustanovljeni knjižnici pri ljubljanskem liceju. Licejska knjižnica je že leta 1807 dobila pravico prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območja dežele Kranjske, med francosko zasedbo pa s celotnega upravnega območja Ilirskih provinc. Po ukinitvi ljubljanskega liceja 1850 je knjižnica postala deželna Študijska knjižnica. Po koncu prve svetovne vojne je 1919. leta s preimenovanjem v Državno študijsko knjižnico postala osrednja knjižnica za vso Slovenijo s pravico do prejemanja obveznega izvoda tiskov s tega območja, ko pa je 1921. postala Državna biblioteka, so v njen fond začeli pritekati še obvezni izvodi iz vseh predelov nekdanje Jugoslavije. Ob ustanovitvi prve slovenske univerze v Ljubljani 1919 je knjižnica prevzela še funkcije in naloge centralne univerzitetne knjižnice, a žal je ostala prostorsko utesnjena v zasilno adaptiranih prostorih gimnazije ob Poljanski cesti. Tako je Ljubljana kot univerzitetno mesto imela vse do začetka druge svetovne vojne v svoji univerzitetni knjižnici le 18 čitalniških sedežev. Naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani si je knjižnica pridobila leta 1938 na osnovi Zakona o univerzah in Splošne univerzitetne odredbe.
Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je ustvaril arhitekt Jože Plečnik v letih 1930-31. Zgradba je zgrajena v obliki nepravilnega štirikotnika in sicer na mestu pozno renesančnega knežjega dvorca, ki je bil močno poškodovan v potresu leta 1895 in je zato moral biti porušen. Je štirinadstropna, ima štiri krila med katere je arhitekt umestil dve dvorišči. Zunanjost zgradbe je iz različnih materialov kot so opeke in kamniti bloki, nekateri so gladko obdelani drugi grobo, nekateri so veliki drug spet majhni. Notranjost preseneča z odličnimi arhitekturnimi detajli narejenimi iz marmorja, brona in lesa.
Zahteve po izgradnji slovenske univerzitetne knjižnice so pri takratni beograjski oblasti naletele na odločen odpor in šele dolgotrajni in množični študentski protesti ter demonstracije so ga strli. V monumentalno stavbo v neposredni bližini univerze se je knjižnica vselila spomladi 1941. leta. Plečnikova knjižnica je kulturni spomenik najvišjega reda. Po osvoboditvi (1945) je bil univerzitetni knjižnici priznan tudi pravni status slovenske nacionalne knjižnice in znova spremenjen naziv, postala je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.